Litva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Republika Litva
Lietuvos Respublika
Zastava Litve Grb Litve
Himna: Tautiška giesmė
Narodna himna
Lega Litve
Lega  Litve  (temnozelena)

– na Evropski celini  (zeleno & temno sivo)
– v Evropski uniji  (zeleno)  —  [Legenda]
Glavno mesto
(in največje mesto) 		Vilna
54°41′N, 25°19′E
Uradni jeziki litovščina
Etnične skupine (2012) 83,7 % Litovci,
6,6 % Poljaki,
5,3 % Rusi,
1,3 % Belorusi,
3,1 % drugi in neznano[1]
Demonim Litovec
Upravljanje Parlamentarna republika[2]
 -  Predsednik Gitanas Nausėda
 -  Predsednica vlade Ingrida Šimonytė
Samostojnost od Rusije in Nemčije (1918) 
 -  Prva omemba Litve: 9. marec 1009 
 -  Kronanje Mindaugasa: 6. julij 1253 
 -  Krevska zveza: 2. februar 1386 
 -  Ustanovitev Poljsko-litovske skupnosti: 1569 
 -  Delitev skupnosti: 1795 
 -  Razglasitev samostojnosti: 16. februar 1918 
 -  1. sovjetska okupacija: 15. junij 1940 
 -  Okupacija nacistične Nemčije: 22. junij 1941 
 -  2. sovjetska okupacija: julij 1944 
Vstop v EU 1. maja 2004
Površina
 -  skupaj: 65.300 km² (123.) 
 -  voda (%): 1,35 %
Prebivalstvo
 -  ocena 2020: 2.794.329[3] (137.)
 -  štetje 2011: 3.053.800 
 -  gostota: 43/km² (111.)
BDP (PKM) ocena 2020
 -  skupaj: 107 milijarde USD[4] (83)
 -  na prebivalca: 38.751 USD 
BDP (nominalno) ocena 2020
 -  skupaj: 56 milijarde USD[4] (80)
 -  na prebivalca: 20.355 USD[4] 
Gini (2008) 37,6 (srednji) 
HDI (2018) Rast 0.869 [5] (zelo visok) (34.)
Valuta evro (EUR)
Časovni pas EET (UTC+2)
 -  poletni (DST): EEST (UTC+3)
Vrhnja domena (TLD) .lt1
Klicna koda +370
1 Tudi .eu, ki si ga deli z drugimi članicami Evropske unije

Litva (litovsko Lietuva [lʲɪɛtʊˈvɐ]), uradno Republika Litva (litovsko Lietuvos Respublika), je država na baltskem območju Evrope. Velja za eno od baltskih držav. Država leži ob jugovzhodni obali Baltskega morja, vzhodno od Švedske in Danske. Meji na Latvijo na severu, Belorusijo na vzhodu in jugu, Poljsko na jugu in Kaliningrajsko oblast (ruska eksklava) na jugozahodu. Po oceni je imela Litva do leta 2019 2,8 milijona ljudi, njeno glavno mesto in največje mesto pa je Vilna. Druga velika mesta sta Kaunas in Klajpeda. Litovci so Balti. Uradni jezik, litovščina, je eden od dveh živih jezikov v baltski veji indoevropske jezikovne družine, drugi je latvijski.

Stoletja so bila na jugovzhodni obali Baltskega morja naseljena različna baltska plemena. V 1230-ih je litovske dežele združil Mindaugas in Litva je nastala 6. julija 1253. V 14. stoletju je bilo Veliko vojvodstvo Litva največja država v Evropi; današnja Litva, Belorusija, Ukrajina in deli Poljske in Rusije so bili ozemlji Velikega vojvodstva. Z Lublinsko unijo iz leta 1569 sta Litva in Poljska ustanovili prostovoljno dvo-državno personalno unijo Poljsko-litovsko skupnost. Skupnost je trajala več kot dve stoletji, dokler jo niso od 1772 do 1795 sistematično razstavile sosednje države, Ruski imperij pa je priključil večji del ozemlja Litve.

Ko se je prva svetovna vojna bližala koncu, je bil 16. februarja 1918 podpisan Litovski akt o neodvisnosti, ki je razglasil ustanovitev moderne Republike Litve. Sredi druge svetovne vojne je Litvo najprej zasedla Sovjetska zveza in nato nacistična Nemčija. Ko se je druga svetovna vojna bližala koncu in so se Nemci umaknili, je Sovjetska zveza ponovno zasedla Litvo. 11. marca 1990, leto pred formalnim razpadom Sovjetske zveze, je Litva postala prva baltska država, ki se je razglasila za neodvisno, kar je povzročilo ponovno vzpostavitev neodvisne države Litve.

Litva je napredno gospodarstvo z visokimi dohodki z zelo visokim indeksom človeškega razvoja, zelo visokim življenjskim standardom in ugodno deluje pri meritvah državljanskih svoboščin, svobode tiska, svobode interneta, demokratičnega upravljanja in mirnosti. Litva je članica Evropske unije, Sveta Evrope, evro območja, Schengenskega območja, NATA in OECD. Je tudi članica nordijske investicijske banke in del nordijsko-baltskega sodelovanja držav severne Evrope.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Zapisnao ime Litva, 1009

Prvi znani zapis imena Litva (litovsko Lietuva) je v zgodbi o Svetem Brunu z dne 9. marca 1009 v Quedlinburški kroniki[6]. Kronika je zabeležila latinizirano obliko imena Lietuva: Litua. Zaradi pomanjkanja zanesljivih dokazov resnični pomen imena ni znan. Danes znanstveniki še vedno razpravljajo o pomenu besede in obstaja nekaj verjetnih različic.

Ker ima Lietuva pripono (-uva), izvirna beseda ne bi smela imeti pripone. Verjeten kandidat je Lietā. Ker so številni baltski etnonimi izhajali iz hidronimov, so jezikoslovci iskali izvor med lokalnimi hidronimi. Kot vir imena se običajno pripisuje Lietava, majhna reka nedaleč od Kernave, osrednje območje zgodnje litovske države in morebitna prva prestolnica Velikega vojvodstva Litve. Vendar pa je reka zelo majhna in nekaterim se zdi neverjetno, da bi tako majhen in lokalni potok lahko poimenoval celoten narod. Po drugi strani takšno poimenovanje v svetovni zgodovini ni brez primerov[7].

Artūras Dubonis je predlagal še eno hipotezo[8], da se Lietuva nanaša na besedo leičiai (množina leitis). Od sredine 13. stoletja so bili leičiai izrazita bojevita družbena skupina litovske družbe, podrejena litovskemu vladarju ali sami državi. Beseda leičiai se v zgodovinskih virih 14. do 16. stoletja uporablja kot etnonim za Litovce (vendar ne Samogitijce) in se še vedno uporablja, navadno poetično ali v zgodovinskem kontekstu, v latvijskem jeziku, ki je tesno povezan z litovskim.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Litve.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Baltski jantar je bil nekoč dragocen trgovinski vir. Prepeljali so ga z območja novodobne Litve v Rimsko cesarstvo in Egipt po Jantarski cesti.

Prvi ljudje so se na ozemlju Litve naselili po zadnji ledeni dobi v 10. tisočletju pred našim štetjem: kulture Kunda, Neman in Narva. Bili so potujoči lovci in niso gradili stalnih naselij. V 8. tisočletju pred našim štetjem je podnebje postalo veliko toplejše in nastali so gozdovi. Prebivalci sedanje Litve so takrat manj potovali in se ukvarjali z lokalnim lovom, nabiranjem in sladkovodnim ribolovom. Kmetijstvo se je pojavilo šele v 3. tisočletju pred našim štetjem zaradi podnebja in terena ter pomanjkanja primernih orodij za obdelavo zemlje. V tem času sta se začeli oblikovati tudi obrt in trgovina. Skozi tisočletje so se Indoevropejci, ki so prispeli v 3. - 2. tisočletju pred našim štetjem, pomešali z lokalnim prebivalstvom in tvorili različna baltska plemena[9].

Baltska plemena niso vzdrževala tesnih kulturnih ali političnih stikov z Rimskim cesarstvom[10], vendar so ohranjala trgovinske stike. Tacit je v svoji študiji Germania opisal prebivalce Aesti, prebivalce jugovzhodnih obal Baltskega morja, ki so bili verjetno Balti, okoli leta 97 našega štetja. Zahodni Balti so se razlikovali in postali znani najprej zunanjim kronistom. Ptolemaj je v 2. stoletju našega štetja poznal Galindijce in Jotvingane, zgodnjesrednjeveški kronisti pa so omenili Stare Pruse, Kuronce in Semigalce.

Litovski jezik velja za zelo konservativnega zaradi tesne povezanosti z indoevropskimi koreninami. Verjame se, da se je od 7. stoletja naprej ločil od latvijskega jezika, najbolj tesno obstoječega jezika. Tradicionalni litovski poganski običaji in mitologija z mnogimi arhaičnimi elementi so bili dolgo ohranjeni. Vladarjevo truplo je bilo kremirano do spreobrnitve v krščanstvo: ohranili so se opisi upepelitvenih obredov velikih knezov Algirdasa in Kęstutisa [11].

Veliko vojvodstvo Litva[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Velika litovska kneževina.
Spremembe ozemelj Litve od 13. to 15. stoletja. Na vrhu, Litva je bila največja država v Evropi. Moč Litve je bila strpnost do različnih kultur in religije.

Od 9. do 11. stoletja so bili obalni Balti podvrženi napadom Vikingov, danski kralji pa so včasih pobirali davek. Med 10. in 11. stoletjem so bila litovska ozemlja med deželami, ki so plačevala davek Kijevski Rusiji, Jaroslav Modri pa je bil med ruskimi vladarji, ki so vdrli v Litvo (od 1040). Od sredine 12. stoletja so na ruska ozemlja vdrli Litovci. Leta 1183 sta bila opustošena Polock in Pskov, celo oddaljena in močna Novgorodska republika je bila večkrat ogrožena zaradi vpadov nastajajočega litovskega vojnega stroja proti koncu 12. stoletja [12].

Od konca 12. stoletja je obstajala organizirana litovska vojaška sila; uporabljali so jo za zunanje napade, plenjenje in nabiranje sužnjev. Takšne vojaške in denarne dejavnosti so spodbujale socialno drugačnost in sprožile boj za oblast v Litvi. To je spodbudilo oblikovanje zgodnje državnosti, iz katere se je razvilo Veliko vojvodstvo Litva [13].

Sprva so bile naseljene z razdrobljenimi baltskimi plemeni, v 1230-ih pa je litovske dežele združil Mindaugas, ki je bil 6. julija 1253 okronan za litovskega kralja. Poganska Litva je bila po njegovem atentatu leta 1263 tarča krščanskih križarskih vojn Tevtonskih vitezov in Livonskega reda. Obleganje Pilėnaja je znano po obrambi Litovcev pred vsiljivci. Kljub uničujočemu večstoletnemu boju z redovi se je Veliko vojvodstvo Litva hitro razširilo in prehitelo nekdanje rusinske kneževine Kijevske Rusije.

22. septembra 1236 se je blizu Šiauliaija zgodila bitka pri Saulėju med Samogitijci in Livonskimi brati meča. Livonski bratje so bili poraženi in njihovo nadaljnje osvajanje baltskih dežel je bilo ustavljeno. Bitka je navdihnila upor med Kuroni, Semigalci, Selonijani, Eselijci, plemeni, ki so jih prej osvojili bratje meča. Na levem bregu Daugave so izgubili približno trideset let zasedena ozemlja. Leta 2000 sta litovski in latvijski parlament 22. september razglasila za dan baltske enotnosti.

Grad Trakai, bivša rezidenca velikih vojvod in glavno mesto srednjeveške države

Po legendi je veliki knez Gedimin nekoč lovil v bližini reke Vilnije; utrujen po uspešnem lovu, se je namestil za prenočevanje in sanjal o velikanskem železnem volku, ki stoji na hribu in zavija tako močno in glasno kot sto volkov. Krivis (poganski duhovnik) Lizdeika je razlagal sanje, da Železni volk (litovsko Geležinis Vilkas - mitski lik iz srednjeveške legende o ustanovitvi Vilne) predstavlja vilnske gradove. Gedimin je ob upoštevanju božje volje grad zgradil in mu dal ime Vilnius - po reki Vilni [14].

Veliki vojvoda Algirdas je leta 1362 ali 1363 v bitki pri Modri vodi proti Zlati hordi dosegel odločilno zmago in ustavil nadaljnjo širitev v današnji Ukrajini. Zmaga je prinesla mesto Kijev in velik del današnje Ukrajine, vključno z redko poseljenima Podolijo in Divje polje, pod nadzor širitve Velikega vojvodstva Litve. Po zavzetju Kijeva je Litva postala neposredna soseda in tekmec Moskovske velike kneževine[15].

Do konca 14. stoletja je bila Litva ena največjih držav v Evropi in je vključevala današnjo Belorusijo, Ukrajino ter dele Poljske in Rusije. Geopolitični položaj med zahodom in vzhodom je določal večkulturni in večkonfesionalni značaj Velikega vojvodstva Litve. Vladajoča elita je prakticirala versko strpnost in jezik rutenščina se je enako kot latinična uradno uporabljal.

Veliki vojvoda Jagielo je leta 1385 sprejel ponudbo Poljske, da postane njen kralj. Jagielo se je lotil postopne kristjanizacije Litve in vzpostavil personalno unijo med Poljsko in Litvo. Litva je bila eno zadnjih poganskih področij Evrope, ki je sprejelo krščanstvo.

Bitka pri Grunwaldu in Vytautas Veliki v središču, olje na platno, 987 cm x 426 cm , Jan Matejko, 1878

Po dveh državljanskih vojnah je Vitold Veliki postal leta 1392 litovski knez. V času njegove vladavine je Litva dosegla vrhunec svoje teritorialne širitve, začela se je centralizacija države in litovsko plemstvo je postajalo vse bolj vidno v državni politiki. V veliki bitki pri reki Vorskli leta 1399 so Mongoli porazili združene sile Toktamiša in Vitolda. Zahvaljujoč tesnemu sodelovanju sta vojski Litve in Poljske dosegli zmago nad Tevtonskimi vitezi leta 1410 vbitki pri Grunwaldu, eni največjih bitk srednjeveške Evrope.

Januarja 1429 je na kongresu v Lucku Vitold prejel naslov litovskega kralja s podporo Sigismunda, svetega rimskega cesarja, vendar so odposlance, ki so prevažali krono, poljski velmožje jeseni 1430 ustavili. Poslana je bila še ena krona, toda Vitold je umrl na gradu Trakai nekaj dni, preden je dosegla Litvo. Pokopan je bil v stolnici v Vilni [16].

Po smrti Jagiela in Vitolda je litovsko plemstvo poskušalo prekiniti zvezo med Poljsko in Litvo, pri čemer je neodvisno izbralo velike kneze iz rodbine Jageloncev. Toda Litva je bila konec 15. stoletja prisiljena poiskati tesnejše zavezništvo s Poljsko, ko je vse večja moč Moskovske velike kneževine ogrožala litovske ruske kneževine in sprožila rusko-litovsko in livonsko vojno.

Zmaga poljsko-litovskih sil nad Rusi v bitki pri Orši leta 1514, tempera na hrastov panel, 262 cm x 165 cm, Hans Krell, 1524-1530

8. septembra 1514 se je začela bitka pri Orši med Litovci, ki jim je poveljeval veliki hetman Konstancij Ostrogski, in Rusi. Po poročanju Rerum Moscoviticarum Commentarii Žige Herbersteina, ki je glavni vir informacij o bitki, je mnogo manjša vojska Poljske in Litve (manj kot 30.000 mož) premagala silo 80.000 ruskih vojakov in zajela njihov tabor in poveljnika. Bitka je uničila vojaško zavezništvo proti Litvi in Poljski. Na tisoče Rusov so kot ujetnike uporabljali za delo v litovskih graščinah, Konstancij Ostrogski pa je zajete prapore obesil v stolnici v Vilni.

Livonska vojna je bila za deset let prekinjena s podpisom premirja Jam-Zapolski, podpisanim 15. januarja 1582, po katerem je poljsko-litovska skupnost pridobila Livonijo, Polock in Veliž, vendar je Veliki Luki prešel v Rusko cesarstvo. Premirje je bilo podaljšano za dvajset let v 1600, ko je diplomatska misija v Moskvi, ki jo je vodil Lew Sapieha, sklenila pogajanja s carjem Borisom Godunovom [17]. Premirje je bilo porušeno, ko so Poljaki leta 1605 napadli Ruse.

Republika obeh narodov[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Republika obeh narodov.
Palača velikega vojvode Litve, risba Tomasz Makowski, 1600

Poljsko-litovsko skupnost je leta 1569 ustanovila Lublinska unija. Kot članica skupnosti je Litva obdržala svoje ustanove, vključno z ločeno vojsko, valuto in zakoni - Litovskim statutom.[18] Sčasoma je polonizacija vplivala na vse vidike litovskega življenja: politiko, jezik, kulturo in nacionalno identiteto. Od sredine 16. do sredine 17. stoletja so cvetele kultura, umetnost in izobraževanje, ki so jih spodbudile renesansa in protestantska reformacija. Od leta 1573 so plemiči izvolili poljske kralje in velike litovske kneze, ki so jim podeljevali vedno večje zlate svoboščine. Te svoboščine, zlasti liberum veto, so privedle do anarhije in ogrozile obstoj države.

Bitka pri Kircholmu, olje na platnu, 231.5 x 142 cm, slika Peter Snayers, 1620. leta

Republika je svojo zlato dobo dosegla v začetku 17. stoletja. V njenem močnem parlamentu so prevladovali plemiči, ki se niso želeli vključiti v tridesetletno vojno; ta nevtralnost je državo rešila pred politično-verskim konfliktom, ki je opustošil večino sodobne Evrope. Skupnost se je držala proti Švedski, Ruskemu carstvu in vazalom Osmanskega cesarstva in celo sprožila uspešne ekspanzionistične ofenzive zoper svoje sosede. V več napadih v času težav so čete skupnosti vstopile v Rusijo in uspele zavzeti Moskvo in jo zadržati od 27. septembra 1610 do 4. novembra 1612, ko so jih po obleganju izgnali.[19]

Emilia Plater, pogosto imenovana litovska Ivana Orleanska, vodi kmečko vstajo 1831; gvaš na papis, Jan Rosen

Leta 1655 je po bitki litovsko prestolnico Vilno prvič v zgodovini zasedla tuja vojska[20]. Ruska vojska je oropala mesto, čudovite cerkve, graščine. 8000-10000 državljanov je bilo ubitih; mesto je gorelo 17 dni. Tisti, ki so se vrnili po katastrofi, mesta niso prepoznali. Ruska okupacija Velikega vojvodstva Litve je trajala do leta 1661. Številni artefakti in kulturna dediščina so bili bodisi izgubljeni ali uničeni, pomembni deli državnega arhiva - litovska Metrica, zbran od 13. stoletja, so bili izgubljeni, preostali del pa je bil odnesen iz države. Med severnimi vojnami (1655–1661) je švedska vojska opustošila litovsko ozemlje in gospodarstvo. Skoraj celotno ozemlje Velikega vojvodstva Litve so zasedle švedska in ruska vojska. To obdobje je znano kot Tvanas ('Potop').

Preden si je lahko popolnoma opomogla, je bila Litva opustošena med veliko severno vojno (1700–1721). Vojna, kuga in lakota so povzročile smrt približno 40 % prebivalstva države[21]. Tuje sile, zlasti ruska, so postale prevladujoče v domači politiki Skupnosti. Številne frakcije med plemstvom so Zlate svoboščine uporabljale za preprečevanje kakršnih koli reform.

Ustavo iz 3. maja 1791 je sprejel Veliki sejm (parlament) poljsko-litovske skupnosti, ki je skušal rešiti državo. Zakonodaja je bila zasnovana tako, da odpravi politične pomanjkljivosti skupnosti zaradi sistema zlatih svoboščin, poznanega tudi kot 'plemiška demokracija', je plemstvu (szlachta) podelila nesorazmerne pravice in sčasoma pokvarila politiko. Ustava je želela nadomestiti prevladujočo anarhijo, ki so jo spodbujali nekateri veljaki države z bolj demokratično ustavno monarhijo. Uvedla je elemente politične enakosti med meščani in plemstvom ter postavila kmete pod zaščito vlade in tako ublažila najhujše zlorabe kmetstva. Prepovedala je parlamentarne institucije, kot je liberum veto, ki je Sejm postavila na milost in nemilost poslancem, ki bi lahko preklical vso zakonodajo, ki jo je sprejel ta sejm. Sestavljen je bil kot kopija ustave Združenih držav[22]. Drugi so jo imenovali za drugo najstarejšo kodificirano nacionalno ustavo na svetu po ameriški ustavi iz leta 1787.

Ruski imperij[uredi | uredi kodo]

Škof Motiejus Valančius se je uprl rusifikaciji. Pozval je na protest proti zaprtju katoliških cerkva in organiziral tiskanje knjig v litovščini v Mali Litvi

V letih 1772, 1792 in 1795 se je Skupnost sčasoma razdelila med Ruski imperij, Prusijo in Habsburško monarhijo.

Največje območje litovskega ozemlja je postalo del Ruskega imeperija. Po neuspešnih vstajah 1831 in 1863 so carske oblasti izvajale številne rusifikacijske politike. Leta 1840 je bil odpravljen Tretji statut Litve. Prepovedali so litovski tisk, zaprli kulturne in izobraževalne ustanove in Litvo postavili kot del nove upravne regije, imenovane Severozahodni Kraj. Rusifikacija ni uspela zaradi obsežne mreže litovskih tihotapcev knjig in tajnega litovskega domačega šolanja.

Po rusko-turški vojni (1877–1878), ko so nemški diplomati Turčiji dodelili to, kar so bili ruski vojni plen, so se odnosi med Rusijo in Nemškim cesarstvom zapletli. Rusko cesarstvo je nadaljevalo gradnjo trdnjav na svojih zahodnih mejah zaradi obrambe pred morebitno invazijo iz Nemčije na zahodu. 7. julija 1879 je ruski car Aleksander II. odobril predlog ruskega vojaškega vodstva za izgradnjo največje 'prvovrstne' obrambne strukture v celotni državi - 65 km2 trdnjave v Kaunasu. Po lakoti v letih 1867–1868 je veliko Litovcev odšlo v ZDA[23].

Simonas Daukantas je spodbujal vrnitev k litovski tradiciji pred Skupnostjo, ki jo je opisal kot zlato dobo Litve in obnovo domače kulture, ki je temeljila na litovskem jeziku in običajih. Upoštevajoč te zamisli je že leta 1822 napisal zgodovino Litve v litovščini – Darbai senųjų lietuvių ir žemaiči ('Dejanja starih Litovcev in Samogitijcev'), čeprav še vedno ni bila objavljena. Teodor Narbutt, Daukantasov sodelavec, je na poljskem napisal obsežno Antično zgodovino litovskega naroda (1835–1841), kjer je prav tako razložil in nadalje razširil koncept zgodovinske Litve, katere dnevi slave so se končali z Lublinsko unijo leta 1569. Narbutt je s sklicevanjem na nemške učenjake opozoril na odnos med litovskim in sanskrtskim jezikom. Litovski narodni preporod, ki ga je navdihnila starodavna litovska zgodovina, jezik in kultura, je postavil temelje sodobnemu litovskemu narodu in neodvisni Litvi.

20. in 21. stoletje[uredi | uredi kodo]

1918–1939[uredi | uredi kodo]

Prvih 20 članov Litovskega sveta po podpisu Akta o neodvisnosti Litve 16. februarja 1918.

Zaradi velikega strateškega umika med prvo svetovno vojno je Nemčija do konca 1915 zasedla celotno ozemlje Litve in Kurlandije (litovsko Kurzeme). Ustanovljen je bil nov upravni subjekt Ober Ost. Litovci so izgubili vse pridobljene politične pravice: osebna svoboda je bila omejena, litovski tisk pa je bil na začetku prepovedan. Vendar je litovska inteligenca poskušala izkoristiti obstoječe geopolitične razmere in začela iskati priložnosti za obnovitev neodvisnosti Litve. Konferenca v Vilni je od 18. do 22. septembra 1917 izvolila 20-članski svet Litve. Svet je 16. februarja 1918 sprejel Akt o neodvisnosti Litve, ki je razglasil obnovo neodvisne države Litve, ki je bila urejena po demokratičnih načelih. Litva, ki je bila zgrajena v okviru zakona in je trajala od leta 1918 do 1940.

Litovski oklepni vlak Gediminas 3, ki so ga uporabljali v litovskih vojnah za neodvisnost in litovskih vojakih

Po kapitulaciji Nemčije novembra 1918 je bila sprejeta prva začasna ustava Litve in organizirana prva vlada premierja Augustinasa Voldemarasa. Istočasno se je začela organizirati vojska in druge državne ustanove. Litva se je borila s tremi neodvisnimi vojnami: proti boljševikom, ki so razglasili Litovsko Sovjetsko socialistično republiko, proti Bermontijem in proti Poljski. Oktobra 1920 je po uprizoritvi Želigovskio maištas (operacija pod lažno zastavo) Poljska prevzela nadzor nad pokrajino Vilne in jo leta 1922 pripojila kot vojvodstvo Vilna. Litva je še naprej uveljavljala Vilno kot svojo de jure prestolnico in odnosi s Poljsko so bili še posebej napeti in sovražni celotno medvojno obdobje. Januarja 1923 je Litva uprizorila Klaipėdski upor in zavzela regijo Klaipėda (ozemlje Memel), ki je bila z Versajsko pogodbo ločena od vzhodne Prusije. Regija je postala samostojna regija Litva.

Antanas Smetona prvi in zadnji predsednik Litve med vojnama (1919–1920, 1926–1940)

15. maja 1920 je bilo prvo zasedanje demokratično izvoljenega konstitutivnega zbora. Dokumente, ki jih je sprejel, tj. začasne (1920) in stalne (1922) litovske ustave so si prizadevale urediti življenje nove države. Začele so se izvajati reforme na področju zemljišč, financ in izobraževanja. Uvedena je bila valuta, litovski litas. Odprla se je Litovska univerza. [68] Ustanovljene so bile vse večje javne ustanove. Ko je Litva postala stabilna, so jo začele prepoznavati tudi tuje države. Leta 1921 je bila Litva sprejeta v Društvo narodov [24].

17. decembra 1926 se je zgodil vojaški državni udar, zaradi česar je bila demokratično izvoljena vlada nadomeščena s konservativno avtoritarno vlado, ki jo je vodil Antanas Smetona. Augustinas Voldemaras je bil imenovan za oblikovanje vlade. Tako imenovana avtoritarna faza je začela okrepiti vpliv ene stranke, Litovske nacionalistične zveze, v državi. Leta 1927 je bil Seim razpuščen[25]. Leta 1928 je bila sprejeta nova ustava, ki je utrdila predsedniške pristojnosti. Postopoma so bile opozicijske stranke prepovedane, cenzura je bila poostrena, pravice narodnih manjšin pa zožene.

Lituanica nad New Yorkom leta 1933. Čezatlantski polet je bil eden najbolj natančnih v zgodovini letalstva. Izenačil je in v nekaterih pogledih presegel klasični polet Charlesa Lindbergha.

15. julija 1933 so Steponas Darius in Stasys Girėnas, litovska pilota, izseljenca v ZDA, opravila pomemben polet v zgodovini svetovnega letalstva. Preletela sta Atlantski ocean, prevozila razdaljo 6411 km brez pristanka, v 37 urah in 11 minutah (177,4 km / h). Kar se tiče primerjave razdalja neprekinjenega leta, je bil njun rezultat na drugem mestu za Russellom Boardmanom in Johnom Polandom.

Začasna prestolnica Kaunas, ki so ga poimenovali Mali Pariz in sama država je imela zahodni življenjski standard z dovolj visokimi plačami in nizkimi cenami. Takrat so kvalificirani delavci zaslužili zelo podobne realne plače kot delavci v Nemčiji, Italiji, Švici in Franciji, država je imela tudi presenetljivo visok naravni prirast prebivalcev, industrijska proizvodnja Litve pa se je od leta 1913 povečala za 160 % na 1940.[26]

Položaj je zaostrila svetovna gospodarska kriza. Odkupna cena kmetijskih proizvodov se je močno znižala. Leta 1935 so kmetje začeli stavkati v Suvalkiji in Dzūkiji. Poleg ekonomskih so bile postavljene tudi politične zahteve. Vlada je okrutno zatrla nemire. Spomladi 1936 so bili štirje kmetje obsojeni na smrt zaradi začetka nemirov.

1939–1944[uredi | uredi kodo]

20. marca 1939 je Litva, po letih naraščajočih napetosti nacistična Nemčija izročila ultimat in zahtevala, da se odreče regiji Klaipėda. Dva dni pozneje je litovska vlada sprejela ultimat. Ko so nacistična Nemčija in Sovjetska zveza sklenili pakt Ribbentrop-Molotov, je bila Litva sprva dodeljena nemški vplivni sferi, vendar je bila pozneje prenesena v sovjetsko sfero. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Litva razglasila nevtralnost.

Litovska delegacija za pogajanja o sovjetsko-litovski pogodbi o medsebojni pomoči

Oktobra 1939 je bila Litva prisiljena podpisati sovjetsko-litovsko pogodbo o medsebojni pomoči: v Litvi je bilo v zameno za Vilno ustanovljeno pet sovjetskih vojaških oporišč z 20.000 vojaki. Sovjeti, ki jih je zamudila zimska vojna s Finsko, so 14. junija 1940 izdali Litvi ultimat. Zahtevali so zamenjavo litovske vlade in dovoljenje Rdeči armadi vstop v državo. Vlada je odločila, da je s sovjetskimi oporišči, ki so že v Litvi, oborožen odpor nemogoč in sprejela ultimat. Predsednik Smetona je zapustil državo v upanju, da bo sestavil vlado v izgnanstvu, medtem ko je več kot 200.000 vojakov sovjetske Rdeče armade prestopilo mejo med Belorusijo in Litvo. Naslednji dan sta bila Latviji in Estoniji predstavljena enaka ultimata. Baltske države so bile okupirane. Sovjeti so sledili pol ustavnim postopkom za preoblikovanje neodvisnih držav v sovjetske republike in njihovo vključitev v Sovjetsko zvezo.

Litovska sovjetska socialistična republika je bila razglašena 21. julija in sprejeta v Sovjetsko zvezo 3. avgusta. Litva se je naglo sovjetizirala: politične stranke in različne organizacije (razen komunistične partije Litve) so bile nezakonite, približno 12.000 ljudi, vključno s številnimi vidnimi osebnostmi, je bilo aretiranih in zaprtih v Gulagu kot 'sovražniki ljudstva', večja zasebna lastnina je bila podržavljena, litovski litas je nadomestil sovjetski rubelj, kmetijske davke so povečali za 50–200 %, litovsko vojsko so preoblikovali v 29. strelski korpus Rdeče armade. Od 14. do 18. junija 1941, manj kot en teden pred nacistično invazijo, je bilo približno 17.000 Litovcev deportiranih v Sibirijo, kjer jih je veliko umrlo zaradi nečloveških življenjskih razmer. Zahodne sile niso priznale okupacije in litovska diplomatska služba, ki je temeljila na predvojnih konzulatih in poslaništvih, je do leta 1990 še naprej zastopala neodvisno Litvo.

Kolumbarij žrtev, ki so jih Sovjeti ubili v bližini dvorca Tuskulėnai

Ko je 22. junija 1941 nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so Litovci začeli prosovjetsko junijsko vstajo, ki jo je organizirala litovska aktivistična fronta. Litovci so razglasili neodvisnost in organizirali začasno vlado Litve. Ta vlada se je hitro samorazpustila. Litva je postala del nemške civilne uprave Reichskommissariat Ostland.

Mesto pokola Paneriai, kjer so nemški nacisti in njihovi sodelavci usmrtili do 100.000 ljudi različnih narodnosti. Približno 70.000 je bilo Judov..

Do 1. decembra 1941 je bilo ubitih več kot 120.000 litovskih Judov ali 91–95 % predvojne judovske skupnosti Litve. Na Paneriai je bilo umorjenih skoraj 100.000 Judov, Poljakov, Rusov in Litovcev.[27]

Vendar je na tisoče litovskih družin, ki so tvegale svoje življenje, Jude zaščitilo pred holokavstom. Izrael je 893 Litovcev (s 1. januarjem 2018) priznal za Pravične med narodi, ker so tvegali svoje življenje, da bi rešili Jude med holokavstom [28].

Začela se je nova zasedba. Nacionalizirano premoženje prebivalcem se ni vrnilo. Nekateri so se morali prisiliti v boj za nacistično Nemčijo ali pa so bili kot prisilni delavci odpeljani na nemška ozemlja. Judje so bili poslani v geto in so jih postopoma ubili s streljanjem ali pošiljanjem v koncentracijska taborišča.

1944–1990[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Litovska sovjetska socialistična republika.
Spomenik v Naujoji Vilnia v spomin na sovjetske deportacije iz Litve

Po umiku nemških oboroženih sil so v juliju - oktobru 1944 Sovjeti ponovno ustanovili nadzor nad Litvo. Množične deportacije v Sibirijo so se nadaljevale in trajale do Stalinove smrti leta 1953. Vodja komunistične partije Litve Antanas Sniečkus (od leta 1940 do 1974) je nadziral aretacije in deportacije. Vsi litovski nacionalni simboli so bili prepovedani. Moskovske oblasti so pod izgovorom gospodarskega okrevanja Litve spodbudile selitev delavcev in drugih specialcev v Litvo z namenom, da bi Litvo še bolj vključili v Sovjetsko zvezo in razvili industrijo države. Hkrati so Litovce vabili na delo v ZSSR, saj so jim obljubili vse privilegije, da se bodo naselili na novem mestu.

Drugo sovjetsko okupacijo je spremljalo gverilsko bojevanje litovskega prebivalstva, ki se je odvijalo v letih 1944–1953. Želeli so obnoviti neodvisno državo Litvo, utrditi demokracijo z uničenjem komunizma v državi, vrnitvijo nacionalnih vrednot in svobode vere. Približno 50.000 Litovcev je odšlo v gozdove in se s puško v rokah borilo proti sovjetskim okupatorjem. V poznejših fazah partizanske vojne so Litovci ustanovili Zvezo litovskih borcev za svobodo, njen vodja Jonas Žemaitis (kodno ime Vitautas) pa je bil posmrtno priznan kot predsednik Litve. Kljub temu, da gverilska vojna ni dosegla svojega cilja osvoboditve Litve in da je povzročila več kot 20.000 smrti, je oboroženi odpor dejansko pokazal, da se Litva ni prostovoljno pridružila ZSSR.

Baltska pot je bila množična protisovjetska demonstracija, kjer je sodelovalo približno 25 % prebivalstva baltskih držav.

Tudi s zatrtjem partizanskega upora ni uspelo ustaviti gibanja za neodvisnost Litve. Podtalne disidentske skupine so aktivno objavljale ilegalni tisk in katoliško literaturo. Najbolj aktivni udeleženci gibanja so bili Vincentas Sladkevičius, Sigitas Tamkevičius in Nijolė Sadūnaitė. Leta 1972 so po javnem samosežigu Romasa Kalante nemiri v Kaunasu trajali nekaj dni.

Protisovjetski shod v parku Vingis okoli 250.000 ljudi. Sąjūdis je bilo gibanje, ki je privedlo do obnovitve neodvisne države Litve..

Skupina Helsinki, ki je bila ustanovljena v Litvi po mednarodni konferenci v Helsinkih (Finska), na kateri so bile priznane meje po drugi svetovni vojni, je objavila izjavo o neodvisnosti Litve na tuji radijski postaji. Skupina Helsinki je zahodni svet seznanila z razmerami v sovjetski Litvi in kršitvami človekovih pravic. Z začetkom večje odprtosti in preglednosti vladnih institucij in dejavnosti (glasnost) v Sovjetski zvezi je bil 3. junija 1988 v Litvi ustanovljen Sąjūdis (Litovsko reformno gibanje). Podporniki Sąjūdisa so se pridružili skupinam gibanja po vsej Litvi. 23. avgusta 1988 se je v parku Vingis v Vilni zgodil velik miting. Udeležilo se ga je okoli 250.000 ljudi. Leto pozneje, 23. avgusta 1989, ko so praznovali 50. obletnico pakta Molotov-Ribbentrop, katerega cilj je opozoriti ves svet na okupacijo baltskih držav, je bila organizirana politična demonstracija, Baltska pot. Dogodek, ki ga je vodil Sąjūdis, je bila človeška veriga, ki se je raztezala približno 600 kilometrov čez tri prestolnice Baltika - Vilno, Rigo in Talin. Miroljubna demonstracija je pokazala željo prebivalcev Litve, Latvije in Estonije, da se odcepijo od ZSSR

1990–danes[uredi | uredi kodo]

11. marca 1990 je Vrhovni svet - rekonstitutivni Seimas razglasil Akt o ponovni ustanovitvi Litve.[29] Po zavrnitvi preklica zakona so sovjetske sile napadle palačo Seimas, Litovci pa so branili svoj demokratično izvoljeni svet. Zakon je bil prva taka deklaracija v ZSSR in je pozneje služil kot vzor, navdih drugim sovjetskim republikam in močno vplival na razpad ZSSR.

Vrhovni svet je 11. marca 1990 napovedal obnovo neodvisnosti Litve. Litva je postala prva sovjetska okupirana država, ki je napovedala neodvisnost. 20. aprila 1990 so Sovjeti uvedli gospodarsko blokado, tako da so ustavili dobavo surovin (predvsem nafte) v Litvo. Ne samo domača industrija, ampak tudi prebivalstvo je začelo čutiti pomanjkanje goriva, potrebščin in celo vroče vode. Čeprav je blokada trajala 74 dni, se Litva ni odrekla razglasitvi neodvisnosti.

Postopoma so bili obnovljeni gospodarski odnosi. Vendar so napetosti spet dosegle vrhunec januarja 1991. Takrat so bili poskusi državnega udara z uporabo sovjetskih oboroženih sil, notranje vojske Ministrstva za notranje zadeve in Odbora ZSSR za državno varnost (KGB). Zaradi slabih gospodarskih razmer v Litvi so sile v Moskvi mislile, da bo državni udar prejel močno javno podporo. Toda situacija je bila obratna.

13. januarja 1991 so Sovjeti začeli uporabljati tanke za streljanje in drobljenje neoboroženih podpornikov neodvisnosti. Do danes Rusija noče izročiti kriminalcev zoper človeštvo, ki so odgovorni.[30]

Ljudje iz cele Litve so preplavile Vilno, da bi branili svoj legitimno izvoljeni Vrhovni svet Republike Litve in neodvisnost. Državni udar se je končal z nekaj žrtvami mirnih civilistov in povzročil ogromno materialno škodo. Niti ena oseba, ki je branila litovski parlament ali druge državne institucije, ni uporabila orožja, a so sovjetski vojaki ubili 14 ljudi, stotine pa ranili. Velik del litovskega prebivalstva je sodeloval v januarskih dogodkih. Sovjetske paravojaške vojske so 31. julija 1991 na beloruski meji ubile sedem litovskih mejnih policistov, imenovan pokol Medininkai. 17. septembra 1991 je bila Litva sprejeta v Združene narode.

Državljani Litve so 25. oktobra 1992 na referendumu glasovali za sprejetje veljavne ustave. 14. februarja 1993 je med neposrednimi splošnimi volitvami Algirdas Brazauskas postal prvi predsednik po obnovi neodvisnosti. 31. avgusta 1993 so zadnje enote sovjetske vojske zapustile ozemlje Litve. Litva je od 29. marca 2004 del Nata. 1. maja 2004 je postala polnopravna članica Evropske unije in 21. decembra 2007 članica Schengenskega območja.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Litve.
Zemljevid in geomorfološke enote Litve.

Litva je v baltski regiji Evrope in ima površino 65.200 km²[31]. Leži med zemljepisnima širinama 53 ° in 57 ° S, večinoma med zemljepisnima dolžinama 21 ° in 27 ° J (del Kurskega rta leži zahodno od 21 °). Ima približno 99 kilometrov peščene obale, le približno 38 kilometrov proti odprtemu Baltskemu morju, manj kot drugi dve sosednji baltski državi. Preostanek obale je zavetje Kurskega peščenega polotoka. Najpomembnejše litovsko pristanišče s toplo vodo, Klaipėda, leži ob ozkem ustju Kurske lagune (litovsko Kuršių marios), plitke lagune, ki sega južno do Kaliningrada. Glavna in največja reka države, reka Nemen (Nemunas) in nekateri njeni pritoki opravljajo mednarodne prevoze.

Geografski centre Evrope po Affholderjevi teoriji.

Litva leži na robu severnoevropske planote. Pokrajino so zgladili ledeniki zadnje ledene dobe in je kombinacija zmernih nižin in visokogorja. Najvišja točka je hrib Aukštojas s 294 metri v vzhodnem delu države. Na terenu so številna jezera (na primer Vištytis jezero) in mokrišča, mešano gozdno območje pa pokriva več kot 33 % države. Drūkšiai je največji, Tauragnas je najgloblji, Asveja pa je najdaljše jezero v Litvi.

Po ponovni oceni meja celine Evrope leta 1989 je Jean-George Affholder, znanstvenik na Nacionalnem inštitutu Institut Géographique (Francoski nacionalni geografski inštitut), ugotovil, da je geografsko središče Evrope v Litvi, na 54°54′N 25°19′E / 54.900°N 25.317°E / 54.900; 25.317 (Purnuškės (centre of gravity)), 26 kilometrov severno od glavnega mesta Litve, Vilne[32]. Affholder je to dosegel z izračunom težišča geometrijske oblike Evrope.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Litva ima podnebje, ki se giblje med morskim in celinskim in je razmeroma blago. Povprečne temperature na obali so –2,5 °C januarja in 16 °C julija. Nekatere zime so lahko zelo hladne. −20 °C se pojavlja skoraj vsako zimo. Zimski ekstremi so −34 °C v obalnih območjih in -43 °C na vzhodu Litve.

Povprečna letna količina padavin je 800 mm na obali, 900 mm v Samogitijskem višavju in 600 mm v vzhodnem delu države. Sneg se pojavi vsako leto, lahko sneži od oktobra do aprila. V nekaterih letih lahko sneg pade septembra ali maja. Rastna sezona traja 202 dni v zahodnem delu države in 169 dni v vzhodnem delu. Hude nevihte so v vzhodnem delu Litve redke, pogoste pa na obalnih območjih.

Najdaljši zapisi izmerjene temperature na območju Baltika zajemajo približno 250 let. Podatki kažejo topla obdobja v drugi polovici 18. stoletja, 19. stoletje je bilo razmeroma hladno.

Litva je leta 2002 doživela sušo, ki je povzročila požare v gozdnih in šotnih barjih[33]. Država je trpela skupaj z ostalo severozahodno Evropo med vročinskim valom poleti 2006.

Okolje[uredi | uredi kodo]

Tipične litovske ravnice z jezeri, močvirji in gozdovi. Na tisoče različnih jezer leži v Litvi in ustvarja čudovite znamenitosti s ptičje perspektive.
Peščene sipine Kuronskega rta pri Nidi so najvišje viseče peščene sipine v Evropi (Unescova svetovna dediščina).[34]

Po obnovitvi neodvisnosti Litve leta 1990 je bil Aplinkos apsaugos įstatymas (zakon o varstvu okolja) sprejet že leta 1992. Zakon je postavil temelje za urejanje družbenih odnosov na področju varstva okolja, določil temeljne pravice in obveznosti pravnih in naravnih oseb za ohranjanje biotske pestrosti v Litvi, ekoloških sistemih in krajini[35]. Leta 2016 je Litva uvedla posebno učinkovito zakonodajo o deponiranju zabojnikov, zaradi katere je v letu 2017 zbrala 92 % vse embalaže[36].

Litva nima visokih gora, v njeni pokrajini prevladujejo cvetoči travniki, gosti gozdovi in rodovitna polja žit. Vendar izstopa po številu hribov, ki so prej imeli gradove, na katerih so stari Litovci sežigali na oltarjih za poganske bogove. Litva je posebej vodnata regija z več kot 3000 jezeri, večinoma na severovzhodu. Državo drenirajo tudi številne reke, med katerimi je najdaljša Nemunas.

Gozd je že dolgo eden najpomembnejših naravnih virov. Gozdovi zavzemajo tretjino ozemlja države, industrijska proizvodnja, povezana z lesom, pa predstavlja skoraj 11 % industrijske proizvodnje v državi. Litva ima pet narodnih parkov, 30 regijskih parkov, 402 naravna rezervata, 668 objektov naravne dediščine, zaščitenih od države.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Litovska okrožja

Sedanji sistem upravne delitve je bil ustanovljen leta 1994 in spremenjen leta 2000, da bi izpolnjeval zahteve Evropske unije. Deset okrožij države (litovsko apskritis) je razdeljeno na 60 občin (litovsko savivaldybė) in nadalje razdeljeno na 500 župnij (litovsko seniūnija).

Občine so bile najpomembnejša enota uprave v Litvi, odkar je bil leta 2010 razpuščen sistem okrožnih uprav (apskrities viršininkas). Vsaka ima svojo izvoljeno vlado. Župnije so najmanjše upravne enote in ne igrajo vloge v nacionalni politiki. Okrožja z glavnim mestom so naslednja:

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Kaj Litva izvozi? (2016)[37]

Litva ima odprto in mešano gospodarstvo, ki ga Svetovna banka uvršča med gospodarstva z visokim dohodkom[38]. Po podatkih iz leta 2016 so trije največji sektorji litovskega gospodarstva - storitve (68,3 % BDP), industrija (28,5 %) in kmetijstvo (3,3 %). Poročilo o globalni konkurenčnosti Svetovnega ekonomskega foruma je Litvo na 41. mestu (od 137 razvrščenih držav).

Kmetijski proizvodi in hrana so ustvarili 18,3 %, kemični proizvodi in plastika - 17,8 %, stroji in naprave - 15,8 %, mineralni proizvodi - 14,7 %, les in pohištvo - 12,5 % izvoza.

Litovski BDP je imel desetletje do leta 2009 zelo visoke stopnje realne rasti, ki so v letu 2007 dosegle 11,1 %. Zaradi tega so državo pogosto označili za baltskega tigra. Vendar je leta 2009 zaradi svetovne finančne krize doživel drastičen upad - BDP se je zmanjšal za 14,9 %, stopnja brezposelnosti pa je leta 2010 dosegla 17,8 %. Po padcu leta 2009 je litovska letna gospodarska rast v primerjavi z letom pred letom 2009 precej počasnejša. Po mnenju MDS finančne razmere spodbujajo rast, kazalniki finančne stabilnosti pa ostajajo močni. Delež javnega dolga se je v letu 2016 zmanjšal na 40 odstotkov BDP, v primerjavi z 42,7 leta 2015 (pred svetovno finančno krizo - 15 odstotkov BDP v letu 2008).

V povprečju več kot 95 % vseh neposrednih tujih naložb v Litvi izvira iz držav Evropske unije[39]. Švedska je v preteklosti največji vlagatelj z 20 % - 30 % vseh tujih neposrednih tujih naložb v Litvi. V letu 2017 so neposredne tuje investicije v Litvo dosegle najvišje doslej zabeleženo število greenfield investicijskih projektov. Leta 2017 je bila Litva tretja država, po Irski in Singapurju po povprečni vrednosti zaposlitve naložbenih projektov.

V obdobju med letoma 2004 in 2016 je eden od petih Litovcev zapustil državo[40], največkrat zaradi nezadostnih razmer v dohodkih ali zaradi novih izkušenj in študija v tujini. Dolgoročna rast izseljevanja in gospodarstva je povzročila opazno pomanjkanje na trgu dela, rast plač pa je večja od rasti delovne učinkovitosti. Stopnja brezposelnosti je v letu 2017 znašala 8,1 %.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Kmetijstvo v Litvi izvira iz neolitika, približno od 3000 do 1000 pr. n. št. Dolga stoletja je bila med najpomembnejšimi dejavnostmi Litve. Pristop Litve k Evropski uniji leta 2004 je spodbudil novo kmetijsko dobo. EU zasleduje zelo visok standard varnosti in čistosti hrane. Leta 1999 je Seimas (parlament) sprejel zakon o varnosti proizvodov, leta 2000 pa zakon o hrani. Reforma kmetijskega trga je bila izvedena na podlagi teh dveh zakonov.

V letu 2016 je kmetijska proizvodnja obsegala 2,29 milijarde evrov. Največji del (5709,7 tone) so prispevale žitne rastline, druge pomembne vrste so bile sladkorna pesa (933,9 tone), oljna ogrščica (392,5 tone) in krompir (340,2 tone). Iz Litve so na tuje trge izvozili 4385,2 milijona evrov izdelkov, od tega za 3165,2 milijona evrov litovskega porekla. Izvoz kmetijskih in živilskih izdelkov je predstavljal 19,4 % vsega izvoza blaga iz države.

V Litvi je ekološko kmetovanje vedno bolj priljubljeno. Status ekoloških pridelovalcev podeljuje javno telo Ekoagros. V letu 2016 je bilo 2539 takih kmetij, ki so zasedale 225541,78 hektarjev. Od tega je bilo 43,13 % žit, 31,22 % trajnic, 13,9 % stročnic in 11,75 % drugih.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Druskininkai je priljubljeno mesto za razvajanje

Statistika iz leta 2016 je pokazala, da je 1,49 milijona turistov iz tujih držav obiskalo Litvo in vsaj eno noč prenočilo v državi. Največ turistov je prišlo iz Nemčije (174,8 tisoč), Belorusije (171,9 tisoč), Rusije (150,6 tisoč), Poljske (148,4 tisoč), Latvije (134,4 tisoč), Ukrajine (84 tisoč) in Združenega kraljestva (58,2 tisoč).

Skupni prispevek potovanj in turizma k BDP države je v letu 2016 znašal 2.005,5 mio EUR, 5,3 % BDP[41]. Baloni z vročim zrakom so v Litvi zelo priljubljeni, zlasti v Vilni in Trakaju. Kolesarski turizem raste, zlasti na Litovski kolesarski poti ob obali. EuroVelo poti EV10, EV11, EV13 potekajo skozi Litvo. Skupna dolžina kolesarskih poti je 3769 km (od tega je 1988 km asfaltnih)[42].

Regionalni park Delta Nemunas in biosferni rezervat Žuvintas sta znana po opazovanju ptic.[43]

Domači turizem je v porastu. Trenutno je v Litvi do 1000 znamenitosti. Večina turistov obišče velika mesta - Vilnia, Klajpėda in Kaunas, obmorska naselja, kot so Neringa, Palanga in zdraviliška mesta - Druskininkai, Birštonas.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ "Population at the beginning of the year by ethnicity". DB1.stat.gov.lt (angleščina). Statistics Lithuania. Pridobljeno dne 2. julij 2012.
  2. ↑ Nutarimas. Litovsko ustavno sodišče. 1998
  3. ↑ "Pradžia – Oficialiosios statistikos portalas". osp.stat.gov.lt.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 "Lithuania". International Monetary Fund.
  5. ↑ "2017 Human Development Report". United Nations Development Programme. 2015. Pridobljeno dne 24 March 2017.
  6. ↑ Baranauskas, Tomas (Fall 2009). "On the Origin of the Name of Lithuania". Lithuanian Quarterly Journal of Arts and Sciences. 55 (3). ISSN 0024-5089.
  7. ↑ Zinkevičius, Zigmas (30 November 1999). "Lietuvos vardo kilmė". Voruta (litovščina). 3 (669). ISSN 1392-0677. od dne March 2018[slepa povezava]
  8. ↑ Dubonis, Artūras (1998). Lietuvos didžiojo kunigaikščio leičiai: iš Lietuvos ankstyvųjų valstybinių struktūrų praeities Leičiai of Grand Duke of Lithuania: from the past of Lithuanian stative structures (litovščina). Vilnius: Lietuvos istorijos instituto leidykla.
  9. ↑ Šapoka, Adolfas (1936). Lietuvos istorija (PDF). Kaunas: Šviesa. str. 13–17.
  10. ↑ Michael H. MacDonald (1996). Europe, a Tantalizing Romance: Past and Present Europe for Students and the Serious Traveler. University Press of America. str. 174. ISBN 978-0-7618-0411-6.
  11. ↑ Eidintas et al. (2013), pp. 24–25
  12. ↑ Ochmański, Jerzy (1982). Historia Litwy [The History of Lithuania] (poljščina) (2nd izd.). Zakład Narodowy im. Ossolińskich. str. 39–42. ISBN 9788304008861.
  13. ↑ Baczkowski, Krzysztof (1999). Dzieje Polski późnośredniowiecznej (1370–1506) [History of Late Medieval Poland (1370–1506)]. Kraków: Fogra. str. 55–61. ISBN 978-83-85719-40-3.
  14. ↑ "The Legend of the Founding of Vilnius – Gediminas Dream". ironwolf.lt. Pridobljeno dne 19 February 2018.
  15. ↑ Auty, Robert; Obolensky, Dimitri (1981). A Companion to Russian Studies: An Introduction to Russian History. Cambridge University Press. str. 86. ISBN 978-0-521-28038-9.
  16. ↑ "Lucko suvažiavimas". Partizanai.org (litovščina). Pridobljeno dne 22 December 2017.
  17. ↑ Baliulis, Algirdas. Lietuvos Didžiosios Kunigaikštystės ir Maskvos valstybės diplomatiniai santykiai XVI a. pabaigoje (PDF). Vilnius: Lietuvos istorijos institutas.
  18. ↑ Stone, Daniel. The Polish–Lithuanian State: 1386–1795. University of Washington Press, 2001. p. 63
  19. ↑ "Lietuvos aukso amžius – vienas sprendimas galėjo pakeisti visą istoriją". DELFI. Pridobljeno dne 24 February 2018.
  20. ↑ Šapoka, Adolfas, ur. (1936). Lietuvos istorija (PDF) (litovščina). Kaunas: Švietimo ministerijos Knygų leidimo komisijos leidinys. str. 326.
  21. ↑ "The Roads to Independence". Lithuania in the World. 16 (2). 2008. ISSN 1392-0901. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 May 2011.
  22. ↑ "The Constitution of May 3, 1791" (PDF). LRS.lt. Pridobljeno dne 22 December 2017.
  23. ↑ Wikisource-logo.svg Herbermann, Charles, ur. (1913). "Lithuanians in the United States" . Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
  24. ↑ Kantautas, Adam; Kantautas, Filomena (1975). A Lithuanian Bibliography: A Check-list of Books and Articles Held by the Major Libraries of Canada and the United States. University of Alberta. str. 295–296. ISBN 9780888640109.
  25. ↑ "III Seimas (1926–1927 m.)". LRS.lt. Pridobljeno dne 23 December 2017.
  26. ↑ "Kodėl Kaunas buvo vadinamas mažuoju Paryžiumi?". lrytas.lt (litovščina). Pridobljeno dne 3 January 2013.
  27. ↑ Michalski, Czesław. "Ponary - Golgota Wileńszczyzny (Ponary – the Golgotha of Wilno)" (poljščina). Konspekt nº 5, Winter 2000–01, Academy of Pedagogy in Kraków. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2008.
  28. ↑ "Names of Righteous by Country". 2017.
  29. ↑ Imogen Bell (2002). Central and South-Eastern Europe 2003. Psychology Press. str. 376. ISBN 978-1-85743-136-0.
  30. ↑ "Teismas nepagailėjo nė vieno kaltinamojo Sausio 13-osios byloje: "Jie siekė civilių aukų"". 15min.lt (litovščina). Pridobljeno dne 27 March 2019.
  31. ↑ "Lithuania Geography". Abhinav.com.
  32. ↑ Jan S. Krogh. "Other Places of Interest: Central Europe". Pridobljeno dne 31 December 2011.
  33. ↑ G. Sakalauskiene and G. Ignatavicius (2003). "Research Note Effect of drought and fires on the quality of water in Lithuanian rivers" (PDF). Hydrology and Earth System Sciences. 7 (3): 423–427. Bibcode:2003HESS....7..423S. doi:10.5194/hess-7-423-2003.
  34. ↑ "Nida and The Curonian Spit, The Insider's Guide to Visiting". MapTrotting. 23 September 2016. Pridobljeno dne 3 January 2019.
  35. ↑ "Aplinkos apsaugos įstatymas". e-tar.lt. Pridobljeno dne 27 April 2018.
  36. ↑ "Europa suskubo paskui Lietuvą: kuo skiriasi šalių užstato sistemos?". 15min.lt. Pridobljeno dne 9 May 2018.
  37. ↑ "Lithuania 2016, export structure". Atlas.media.mit.edu. Pridobljeno dne 19 March 2018.
  38. ↑ "World Bank Country and Lending Groups – World Bank Data Help Desk". Datahelpdesk.worldbank.org. 11 January 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 January 2018.
  39. ↑ "Tiesioginės užsienio investicijos Lietuvoje pagal šalį – Lietuvos bankas". 9 January 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 January 2018.
  40. ↑ "Ieškodami darbuotojų jau verčiasi per galvą: net tokiomis algomis nepavyksta sugundyti". delfi.lt (litovščina). Pridobljeno dne 13 May 2018.
  41. ↑ "TRAVEL & TOURISM ECONOMIC IMPACT 2017 LITHUANIA" (PDF). Wttc.org. Pridobljeno dne 19 March 2018.
  42. ↑ Widawski, Krzysztof; Wyrzykowski, Jerzy (24 January 2017). The Geography of Tourism of Central and Eastern European Countries. ISBN 9783319422053. Pridobljeno dne 5 May 2018.
  43. ↑ "Fatbirder.Lithuania". Fatbirder.com. Pridobljeno dne 5 May 2018.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Litva
Vlada
Splošni podatki
Potovanja
Poglejte si besedo litva v Wikislovarju, prostem slovarju.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Litva&oldid=5671253«