Ekvador

Republika Ekvador República del Ecuador
Geslo: »Dios, patria y libertad«  (špansko) »Pro Deo, Patria et Libertas«  (latinsko) »«
Himna: Salve, Oh Patria Pozdravljena, naša domovina
Glavno mesto		Quito 0°13'12"S, 78°30'45"W
Največje mesto		Guayaquil
Uradni jeziki		španščina1
Demonim		Ekvadorec, Ekvadorka
Upravljanje		predsedniška republika
-	predsednik:	Guillermo Lasso
-	podpredsednik:	Alfredo Borrero
Neodvisnost
-	od Španije:	24. maja 1822
-	od Velike Kolumbije:	13. maja 1830
-	voda (%):	8,8
Prebivalstvo
-	ocena 2011:	14.483.499
BDP (PKM)		ocena 2010
-	skupaj:	(2010) $57.9 mrd (69.)
-	na prebivalca:	$4,082 (111.)
Gini		42 (srednji)
HDI (2003)		0,765 (srednji) (83.)
Valuta		Ameriški dolar2 (USD)
Časovni pas		(UTC-5 (-63))
Vrhnja domena (TLD)		.ec
Klicna koda		+593
1	Domorodne skupnosti govorijo kičvansko in druge amerindijske jezike.
2	Do leta 2000 sukre, nato ameriški dolar in ekvadorski centavi
3	Galapaški otoki.

Predsednik Rafael Correa

Ekvadór, uradna dolga oblika Repúblika Ekvadór, je država v Južni Ameriki. Na severovzhodu meji na Kolumbijo, na vzhodu in jugu na Peru, na zahodu pa na Tihi ocean. Približno tisoč kilometrov zahodno od celinske obale ležijo Galapaški otoki, ki so prav tako del države Ekvador.

Zgodovina

Različne staroameriške kulture, ki so živele na področju današnjega Ekvadorja že od pradavnine, so v 15. stoletju osvojili Inki, tako da je bil ob prihodu prvih evropejcev Ekvador že del Inkovskega imperija. Leta 1554 ga je za dolga stoletja osvojila Španija.

Leta 1822 si je Ekvador izbojeval neodvisnost od Španije in postal del Bolivarjeve Velike Kolumbije, vendar je ta država kmalu razpadla na tri različne države in tako je leta 1830 Ekvador postal samostojen.

V 19. stoletju je Ekvador pretresala huda politična kriza in nestabilnost. Ob koncu 19. stoletja so Ekvadorju še vladali konzervativni katoliški predsedniki, nakar je leta 1895 Eloy Alfaro, ki je bil liberalnih načel, z revolucijo prevzel oblast.

Med letoma 1904 in 1942 je država v različnih vojnah s sosednjima državama izgubila precej ozemlja. Najpomembnejša je bila vojna zaradi ozemeljskega spora s Perujem leta 1941 in ponovno leta 1995 in ki se je dokončno razrešila šele v letu 1999. Leta 2000 je, po uporu ekvadorskih Indijancev in vladni krizi, takratni podpredsednik Gustavo Noboa prevzel predsedniške dolžnosti.

Upravna delitev

Ekvador je razdeljen na 24 provinc: Azuay, Bolivar, Canar, Carchi, Chimborazo, Cotopaxi, El Oro, Esmeraldas, Galapagos, Guayas, Imbabura, Loja, Los Rios, Manabi, Morona-Santiago, Napo, Orellana, Pastaza, Pichincha, Sucumbios, Tungurahua in Zamora-Chinchipe. Te se še naprej delijo na kantone, te pa na župnije (parroquias). Quito in Guayaquil sta samostojni metropolitanski regiji.

V Ekvadorju je tudi 7 regij, ki združujejo nslednje province:

• Regija 1: Esmeraldas, Carchi, Imbabura y Sucumbios. administrativno središče: Ibarra
• Regija 2: Pichincha, Napo y Orellana. administrativno središče: Tena
• Regija 3: Chimborazo, Tungurahua, Pastaza y Cotopaxi. administrativno središče: Ambato
• Regija 4: Manabí, Galápagos y Santo Domingo de los Tsachilas. administrativno središče: Ciudad Alfaro
• Regija 5: Santa Elena, Guayas, Los Ríos y Bolívar. administrativno središče: Milagro
• Regija 6: Cañar, Azuay y Morona Santiago. administrativno središče: Cuenca
• Regija 7: El Oro, Loja y Zamora Chinchipe. administrativno središče: Loja

Glavno mesto Ekvadorja je Quito z 2,24 milijoni prebivalcev, ki leži v provinci Pichincha v regiji Sierra. Največje mesto je Guayaquil s 2.35 milijona prebivalcev, leži v provinci Guayas in je tudi največje pristanišče v državi.

Galapaški otoki so sicer vključeni v 4 regijo vendar imajo poseben status znotraj te regije.

Politika

Ingapirca - ruševine Inkovskega templja

V Ekvadorju predsednika in podpredsednika države volijo na demokratičnih volitvah za dobo štirih let. Trenutno je predsednik Guillermo Lasso, podpredsednik pa je Alfredo Borrero. Vlada ima petindvajset ministrstev. Na neposrednih volitvah so izvoljeni tudi guvernerji provinc in župani. Sodnike državnega sodišča izbira kongres in imajo trajni mandat.

Danes je politični položaj v Ekvadorju relativno miren in stabilen. Od volitev leta 1996 se tudi tamkajšnji staroselci vse bolj vključujejo v politiko, čeprav so jo pred tem letom namerno bojkotirali.

Ekvador je član Organizacije združenih narodov (in tudi večine njenih specializiranih agencij) ter član številnih regionalnih skupin: skupine Rio, skupine za gospodarski sistem Latinske Amerike, Organizacije ITER za energijo, Zveze za integracijo Latinske Amerike, Zveza Bolivar za ljudi naše Amerike, Andske skupnosti narodov in Zveze južnoameriških držav (UNASUR).

Zemljevid Ekvadorja

Zemljepis

Ekvador se nahaja v zahodnem delu Južne Amerike, med Perujem in Kolumbijo, prečka ga ekvator. Njegova površina skupaj z Galapaškimi otoki znaša 283.560 km².

Tihomorska obala Ekvadorja je dolga 2.237 km. Meja s Kolumbijo je dolga 590 km, s Perujem pa 1.420 km. Najvišja gora je vulkan Čimboraso (špansko Chimborazo), ki je del Andov in ima nadmorsko višino 6.267 m. Za Čimboraso velja, da je to od središča Zemlje najbolj oddaljena točka, glede na to, da ima Zemlja obliko geoida. Na tako imenovani "aveniji vulkanov" je 9 najvišjih vrhov v ekvadorskem delu Andov in vsi so višji od 5000 m, poleg njih pa še cela vrsta bolj ali manj aktivnih vulkanov, ki se nizajo eden za drugim v dolžini 300 km.

Ekvador se deli na štiri različna področja:

• zahodni primorski del (la costa),
• osrednji planinski del (la sierra),
• vzhodni del (el oriente), kjer je tudi Amazonski pragozd,
• Galapaški otoki.

Zahodni primorski del (la costa)

La Costa (obala) je pokrajina na najbolj zahodnem delu Ekvadorja in obsega približno 80.000 km². La Costa je sestavljena iz rodovitnih aluvialnih ravnic in gričev, razporejenih po površini 500 km v dolžino in do 200 km na široko. Vzporedno z obalo poteka pogorje ''Cordillera Costanera'' nadmorske višine (nmv) do 800 m, ki v območju regije Guayas preide v ravnico. Južni del je pod vplivom rečnega sistema 60 km dolge reke Guayas in njenih pritokov Babahoyo in Daule, ki so z več kot 36.000 km² največji vodni sistem južnoameriške pacifiške obale.

Delta reke Guayas tvori tudi največje naravno pristanišče na zahodni obali Južne Amerike. Letni dotok reke Guayas je več kot 3 milijarde kubičnih metrov. Severneje so še reke Esmeraldas, Cayapas in Chone in čisto na jugu še Jubones. Klimatsko se območje la costa lahko razdeli na dva dela, meja teče približno pri mestu Manta: v tropsko vlažno severno in suho južno področje. Razlog za delitev je Antarktični Humboldtov tok, ki teče na približno 1° južno od Južne Amerike proti zahodu do obale Tihega oceana.

Osrednji planinski del (la sierra)

Andska pokrajina se imenuje la Sierra (gore) in ima več kot 80.000 km². To je tudi najbolj naseljena pokrajina v kateri danes živi 38 % Ekvadorcev. La Sierra je sestavljena iz dveh gorskih verig Zahodne Kordiljere (Cordillere Occidental) in Srednje Kordiljere (Cordillere Central) (redkeje tudi: Cordillera Oriental in Cordillera Real) in vmesnih dolin (včasih imenovana tudi altiplano). Zahodna kordiljera je povprečno nižja, vendar pa se tukaj nahaja najvišja gora v Ekvadorju, Čimboraso. Najvišja gora v Srednji Kordiljeri pa je 5897 m visoki Cotopaxi. Dolina med gorskima verigama se nahaja na nadmorski višini 1800 do 3200 m in je približno 500 km dolga ter 20-30 km široka in je zelo rodovitna. Zaradi intenzivnega vulkanizma jo je leta 1802 Alexander von Humboldt imenoval "Avenija vulkanov". Dolina je značilna po gorskih hrbtih (nudos) in je razdeljena na osem kotlin (cuencas ali hoyas) (nekateri avtorji jo delijo na dvanajst). Z izjemo Guaranda so vsa večja mesta v pokrajini v teh kotlinah. Beseda cuencas je po rekah in krajih in sicer (od severa proti jugu) Chota, Guayllabamba, Pastaza, Paute, Chimbo, vas Girón (med vasjo in reko Yunguilla) in Catamayo. V kotlini Guayllabamba leži Quito z nadmorsko višino 2850 m najvišje ležeče glavno mesto na svetu.

Vzhodni del (el oriente)

V vzhodnem delu (El Oriente) ležijo deževni gozdovi v porečju Amazonke. Pokrajina je velika skoraj 100.000 km² in je zelo redko poseljena. Kot rezultat leta 1941/42 izgubljene vojne proti Peruju je moral Ekvador, 200.000 km² na jugu Amazonije (40% takratnega državnega ozemlja) odstopiti sosednji državi, s tem pa je izgubil dostop do Amazonke.

El Oriente lahko razdelimo v: gozdnato vznožje Andov v območju treh vulkanov Sumaco, Pan de Azucar in Reventador v Subkordillerah Napa Galeras in nižje ležeče področje Amazonskega nižavja (pod 400 m nmv). Vse reke v el Oriente so pritoki Amazonke. Najpomembnejše med njimi so 855 km dolga Rio Napo, Rio Coca, in Rio Pastaza, ki predstavlja tudi mejo s Kolumbijo, pa še Rio Putumayo in Rio Aguarico. V dolini Agoyan reka Pastaza ustvarja najvišji, 60 metrov visok slap v Ekvadorju. V pokrajini vlada vlažno in toplo tropsko podnebje.

Galapaško otočje

Približno 1000 km od kopnega v Tihem oceanu, se nahaja Galapaško otočje, uradno imenovano Archipiélago de Colón. Otočje tvori četrto geografsko območje Ekvadorja. Podobno kot Havaji, so ti otoki geološko zelo mladi (700.000-3 milijone let) večinoma vulkanskega izvora, nekaj pa jih nastalo z dvigom iz morja. Nikoli v svoji zgodovini niso imeli stika s celino. Skupna površina otokov 320 km velikega arhipelaga znaša več kot 8000 km². Glavni otok Isabela predstavlja več kot polovico te površine. V severnem delu otoka, točno na ekvatorju se nahaja vulkan Wolf s 1707 m najvišja točka Galapaških otokov.

• 

  Pogled na Cotopaxi

• 

  Chuquiragua - značilna rastlina na pobočju Cotopaxija

• 

  Pogled na Čimboraso

• 

  Galapaški otok Sauth Plaza

Gore in vulkanizem

Andi so nastali zaradi podrivanja Nazca tektonske plošče pod južnoameriško. Nazca plošča se pomika iz smeri Kolumbije proti Patagoniji približno 9 cm na leto proti vzhodu, medtem ko se južnoameriška plošča pomika 5 cm na leto v zahodni smeri in se potiska čez Nazca ploščo. Celotna Andska subdukcijska cona je del "pacifiškega ognjenega obroča", zato je v Ekvadorju veliko število aktivnih in ugaslih vulkanov. Skupno je 55 vulkanov, od katerih je 18 še aktivnih. Tudi zato so potresi v Ekvadorju pogosti in močni. Aktivni vulkan v Cordilleri Occidental je tudi 4778 m visoka Guagua Pichincha vzhodno od Quita. Cotopaxi, Tungurahua in Sangay so aktivni vulkani v Cordilleri Central. Trenutno v Ekvadorju znanstveniki aktivno spremljajo enajst vulkanov vključno Cotopaxi, Guagua Pichincha in Tungurahua, ki so razvrščeni kot nevarni.

Vrh	Višina v m	Pogorje	Pokrajina	Provinca
Čimboraso	6.310	Cordillera Occidental	Sierra	Chimborazo
Cotopaxi	5.897	Cordillera Central	Sierra	Cotopaxi
Cayambe	5.790	Cordillera Central	Sierra	Pichincha
Antisana	5.758	Cordillera Central	Sierra	Napo
El Altar	5.319	Cordillera Central	Sierra	Chimborazo
Iliniza Sur	5.263	Cordillera Occidental	Sierra	Cotopaxi
Sangay	5.230	Cordillera Central	Sierra	Morona Santiago
Iliniza Norte	5.116	Cordillera Occidental	Sierra	Pichincha
Tungurahua	5023	Cordillera Central	Sierra	Tungurahua
Carihuairazo	5.018	Cordillera Occidental	Sierra	Tungurahua
Reventador	3.562	k. a.	k.a	Sucumbíos

Od Quita proti Cuenci, v dolžini dobrih 300 km, se razteza "Avenija vulkanov", kot je območje poimenoval raziskovalec Alexander von Humboldt. Dvojna veriga gora ima devet od desetih najvišjih vrhov v državi. Tukaj sicer leži 30 vrhov od katerih jih je kar nekaj še vedno aktivnih in predstavlja eno največjih koncentracij vulkanov na svetu. Večino časa so ti skriti v dinamičnih oblakih in megli, ki prodira iz območja Amazonije. Področje je tudi eno od najbolj naseljenih v državi, saj je dolina zaradi delovanja vulkanov zelo rodovitna. Vasi so precej tradicionalne, v njih se način življenja ni spremenil že stoletja. Po dolini teče tudi najpomembnejša prometnica, to je Panamericana.

Vulkan Cayambe, ki leži na severnem delu Ekvadorja je edina točka na Zemlji, kjer je večni sneg na ekvatorju.

Klima

Podnebje se v Ekvadorju spreminja po področjih predvsem zaradi višinskih razlik in bližine ekvatorja. V obalnih nižinah je običajno toplo in vlažno s temperaturami v okoli 25 °C. Obalna območja so pod vplivom oceanskih tokov in je zato med januarjem in aprilom vroče in deževno. Vlažno subtropsko podnebje je v amazonski nižini. Podnebje v andskem višavju pa je zmerno in razmeroma suho. Zaradi lege ob ekvatorju so razlike v spremembah letnih časov minimalne.

V Quitu je vreme glede na lego na nadmorski višini 2850 m subtropsko do gorsko. Mesto ima dokaj konstantno hladno podnebje. Povprečna temperatura čez dan je 18,9 °C, ponoči pa pade v povprečju na 10 °C. Sušna sezona (poletje) traja od junija do septembra, deževna sezona (zima) pa od oktobra do maja.

Biotska raznovrstnost

Ekvador je ena od 17 držav na svetu, ki najbolj skrbi za ohranjanja narave in ima največjo biotsko raznovrstnost na kvadratni kilometer površine na svetu. Poleg kopnega ima država tudi Galapaško otočje po katerem je tudi najbolj poznana. Ekvador ima 1600 vrst ptic na celinskem področju (to je 15% poznanih svetovnih vrst ptic) in še 38 endemičnih na Galapaškem otočju. Ima več kot 16.000 vrst rastlin, 106 endemičnih plazilcev, 138 endemičnih dvoživk in 6.000 vrst dnevnih metuljev. Na Galapaških otokih se živalske vrste Razlikujejo od otoka do otoka in so znani kot kraj rojstva Darwinove teorije o evoluciji. So na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Ekvador je v ustavo zapisal priznanje pravice do narave. Zaščita biotske raznovrstnosti je izrecna nacionalna prednostna naloga, kar je navedeno v nacionalnem načrtu "Buen vivir" ali dobro življenje. Poglavje 4, politika 1 pravi: "Trajnostno ohranjanje in upravljanje naravne dediščine, vključno s kopnim in morsko biotsko raznovrstnostjo se šteje za strateški sektor". V pisni obliki tega načrta je bilo v letu 2008 19% površine Ekvadorja zavarovano območje. Načrt tudi določa, da mora biti 32% površin zaščitenih, da bi se resnično ohranila biotska raznovrstnost. Trenutna zavarovana območja zajemajo 11 narodnih parkov, 10 zatočišč prosto živečih živali, 9 ekoloških rezervatov in na druga območja. Program so začeli izvajati leta 2008 in predvideva odkup še 2,3% celotne površine države (629,475.5 ha ali 6,295 km²) od zasebnih lastnikov zemljišč ali skupnosti lastnikov zemljišč (na primer avtohtonih plemen), da bi ti ohranjali svojo zemljo kot avtohtone ekosisteme, kot na primer avtohtone gozdove ali travišča.

Kljub temu, da so na seznamu UNESCO, Galapaške otoke ogroža vrsta negativnih vplivov na okolje, predvsem ribištvo in turizem. Izkoriščanje nafte v deževnem gozdu Amazonke je privedlo do sproščanja milijarde litrov odpadkov v okolje, ki so kontaminirali ekosisteme in povzročili škodljive učinke tudi na zdravje domorodnih ljudstev.

• 

  Amazonski deževni pragozd

• 

  Amazonska želva

• 

  Vikunja pod Čimborasom

• 

  Nacionalni park Cajas

• 

  Kopenski legvani na Galapaških otokih

Biosferni rezervati

UNESCO je razglasil štiri biosferne rezervate v Ekvadorju:

• Galapaško otočje v Tihem oceanu okoli 65 000 ha
• Narodni park Yasuni v La Oriente približno 980 000 ha
• Sumaco, v zahodnem delu La Oriente, severno od Tene približno 205 000 ha
• Podocarpus-El Condor, južno od Loja

Narodni parki V Ekvadorju je skupaj dvanajst Narodnih parkov, trije so tudi Biosferni rezervati: Narodni park El Condor Narodni park Cajas zahodno od Cuenca Narodni park Cotopaxi v provinci Cotopaxi El Boliche vzhodno od Machachija Naravni rezervat v Cuyabeno Sucumbíos vzhodno od Nueva Loja Narodni park Cotopaxi zahodno od Ilinizas Machachi Narodni park Llanganates med Ambato in Teno Narodni park Machalilla v Puerto Lopez v Manabi Narodni park Sangay vzhodno od Riobambe Narodni park Podocarpus južno od Loja

Druga zavarovana območja Obalna pokrajina: Rezervat Ecologica Cayapas - Mataje Rezervat Ecologica podpihovanje - Chindul Rezervat Ecologica Manglares - Churute Gorska pokrajina: Rezervat de El Ángel Ecologica Rezervat Cotacachi Cayapas Ecologica Rezervat Ecologica Cayambe - Coca Rezervat Antisana Ecologica Rezervat Geobotánica Pululahua Rezervat Ecologica Mindo-Nambillo Refugio Silvestre Pasochoa Refugio del Chimborazo Bosque de Petrificado Puyango Amazonska pokrajina: Naravni rezervat Cuyabeno Rezervat Nacional de biologica Limoncocha v provinci Sucumbíos

Če obstaja konflikt med ohranjanjem narave in gospodarsko rabo, ima v Ekvadorju gospodarska raba pogosto prednost. Trenutno se na primer gradi cesta skozi Narodni park Sangay.

Gospodarstvo

Prikaz izdelave "Panamskega klobuka" v tovarni v Cuenci

Središče ekvadorskega gospodarstva 20. stoletja in še danes predstavljala nafta, ki je je v izobilju. Poleg nafte so pomembni naravni viri tudi banane, kakav, kozice, les, zlato in baker. Leta 2000 so kot valuto uvedli ameriški dolar z namenom, da bi zmanjšali takratno gospodarsko krizo. Od takrat gospodarstvo okreva, vendar počasi. Gospodarske težave so imele velik vpliv na ekvadorsko politiko v zadnjih petih letih.

Panamski klobuk

Zelo značilen izvozni izdelek je panamski klobuk. Središče izdelave je Cuenca v Ekvadorju in ne kot bi po imenu napačno sklepali, Panama. Tja so ga sicer na veliko izvažali v času gradnje Panamskega prekopa in tako se ga je prijelo tudi ime. To je pleten klobuk iz rastline imenovane toquilla, ki raste v obalnem področju Ekvadorja. Začetki izdelave segajo v leto 1835, ko je Bartholomeo Serrano, da bi se izvil iz gospodarske krize, ki je tedaj vladala v Ekvadorju, ustanovil prvo delavnico - tkalnico, v kateri so tamkajšnji mojstri lahko pokazali svoje znanje. Glede na gostoto pletenja je različna tudi cena klobuka. Najcenejši stanejo pod 100 USA $, nafinejše izdelani pa tudi 1000 USA $.

Nasad vrtnic v Cayambi

Proizvodnja cvetja

Koncem 80-tih let 20. stoletja je postal Ekvador četrti največji izvoznik rezanega cvetja na svetu (za Nizozemsko, Kolumbijo in Kenijo). Po letu 2002 se je delež izvoza rezanega cvetja povzpel na 6% in je bil za izvozom nafte in banan na tretjem mestu. Leta 2006 je bilo izvoženo 114.000 ton cvetja v vrednosti 400.000.000 $. Daleč največji delež proizvodnje predstavljajo vrtnice, ki predstavljajo tudi tri četrtine vsega izvoza, ki ga ustvari Ekvador. 70% vseh vrtnic gre v ZDA, precej v Rusijo, kjer še posebej cenijo izjemno dolga stebla vrtnic, na Japonsko in v mnoge države na Bližnjem vzhodu, kamor je Ekvador najpomembnejši dobavitelj cvetja, kar pa ne velja za Evropo. Izvoz se opravi le z letali preko letališča v Quitu.

Proizvodnja cvetja v Ekvadorju temelji na ugodnih proizvodnih dejavnikih, kot so rodovitna zemlja, voda in poceni delovna sila. Za gojenje rož je pomembno skoraj večno ekvatorialno sonce in posebno ozračje v Andskem višavju pa tudi raznolika topografija, ki omogoča dobre pogoje rast. Glavna področja, kjer uspeva cvetje je severno od province Pichincha, okoli mesta Cayambe v regiji Cotopaxi, Tungurahua in Čimboraso. Proizvodnja je zelo delovno, kapitalsko in tehnološko intenzivna. Cvetje se vzgaja v plastičnih rastlinjakih z zapletenimi namakalnimi sistemi in veliko uporabo pesticidov, gnojil in fungicidov. Na hektar obdelovalne zemlje je potrebno okoli 10 delavcev. Nasade je postavilo približno 400 ekvadorskih hacendados ali mednarodnih podjetij, mnogi med njimi so prišli iz Kolumbije. Tipičen nasad ima približno 25-50 ha in 250-500 delavcev. Delovne razmere v nekaterih nasadih so še vedno slabe, izpostavljenost kemikalijam je izjemno visoka, delo traja ure dolgo in je utrujajoče. Sindikati niso dovoljeni. Plačilo je po komadu cveta (na akord). Sistem je izredno nesocialen.

Turizem

V zadnjih letih se je turizem razvil v veliko industrijo tudi zato, ker Ekvador velja za eno od držav z najvišjo biotsko raznovrstnostjo na svetu. Ekvador ima tudi geografsko zelo različne in atraktivne pokrajine kot so Galapaški otoki, Avenija vulkanov, tropski gozd, oceansko obalo in gorski svet Andov.

Staro mestno jedro Quita je bilo prvo mesto (1978), ki je bilo vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Na seznamu je od leta 1999 tudi zgodovinski del mesta Santa Ana de los Rios de Cuenca. Drugi kraji na seznamu svetovne dediščine so še: Qhapaq Ñan - glavne inkovske poti v Andih, Narodni park Sangay in narodni park Galapaških otokov.

Prebivalstvo

V Ekvadorju živi približno 14.483.499 ljudi (stanje 2011). Po številu prebivalstva je to 65. država na svetu.

Večina prebivalstva (62,7 %) je stara med 15 in 64 let, 31,7 % od 0 do 14 let in 6,2 % prebivalstva je starejših od 65 let. Leta 2003 je bilo celo 35 % prebivalstva mlajšega od 14 let.

Največja etnična skupina so mestici, mešanci Špancev in ameriških indijancev in predstavljajo 72% prebivalstva. Sledijo jim staroselci indigenous s 14% (največ jih govori razna narečja kečuanščine), nato pa so belci imenovani Criollos s 6 % in 4 % afroekvatoriancev, mulatov in drugih. Pismenost znaša 92,5 %.

Velika večina, 75% Ekvadorcev je katoliške vere, 25% pa predstavljajo druga predvsem stara lokalna verovanja.

Uradni jezik je Španščina, indijanski jeziki, posebej Quichua (Kečua), ki je ekvatorianski dialekt jezika kečua pa je uradni jezik v medkulturni komunikaciji.

Kultura

Kot v mnogih drugih južnoameriških državah, je kultura Ekvadorja mešanica španske in staroselske kulture. Na kulturo Ekvadorja je vplivala tudi kultura afriških sužnjev. Najbolj znan del ekvadorske kulture je glasba, nekaj Ekvadorcev pa je tudi slavnih južnoameriških piscev in umetnikov.

Najbolj znan umetniški slog iz Ekvadorja je pripadal šoli ''Escuela Quiteña'', ki se je razvijal od 16. do 18. stoletja in katere primeri so na ogled v različnih starih cerkvah v Quitu. Znani Ekvadorski slikarji so: Eduardo Kingman, Oswaldo Guayasamín in Camilo Egas iz gibanja Indiginist; Manuel Rendon, Jaime Zapata, Enrique Tábara, Anibal Villacís, Theo Constanté, Leon Ricaurte in Estuardo Maldonada iz gibanja Informalist in Luis Burgos Flor s svojim abstraktno futurističnim slogom. Avtohtoni prebivalci Tigua so svetovno znani po svojih tradicionalnih slikah.

Ceviche, značilna ekvadorska jed

Kuhinja

Ekvadorska kuhinja se razlikuje od pokrajine do pokrajine. Na obalnem območju so zelo priljubljeni morski sadeži, ribe, kozice in jed imenovana ceviche (kozice in limono, čebulo in nekaj zelišči). Ceviche postrežejo s pečenim krompirjem in ocvrtim bananovim čipsom (chifles y patacones) ter koruzno tortiljo. Banane in arašidi so osnova večine obalnih jedi. Encocados (jedi, ki vsebujejo kokosovo omako) so tudi zelo priljubljene. Churrasco, na žaru pečeno razno meso, je posebej priljubljeno v Guayaquilu, prav tako pa tudi Arroz con carne asada y menestra (riž s fižolom in popečeno govedino), ki jo postrežejo z ocvrtim bananovim čipsom.

Na območju Amazonke je glavna rastlina yuca ali tudi casava. V tej pokrajini so na voljo številni sadeži kot so banane, grozdje, grenivke in drugo. Ta pokrajina je vodilni proizvajalec banan, kakava, manga, pasijonke in drugega sadja.

Izobraževanje

V Ekvadorju imajo devetletko. Ustava zahteva, da vsi otroci obiskujejo šolo, dokler ne dosežejo "osnovno raven izobrazbe". Leta 1996 je bila stopnja vpisa 96,9%, do petega razreda je ostalo v šoli 71,8% otrok. Stroške osnovnega in srednjega izobraževanja nosi država, vendar imajo družine velike dodatne stroške, kot so razni prispevki in prevozni stroški. V javnih šolah je nivo izobraževanja slabo, razredi so pogosto zelo veliki. Družinam z omejenimi sredstvi se kjlub financiranju države zdi, da je potrebno za izobraževanje plačati. Na podeželju le 10% otrok odide na srednjo šolo. Statistika ugotavlja, da je povprečno število zaključenih let izobrazbe 6,7.

Ekvador ima 61 univerz, mnoge od njih s tradicionalnim španskim šolskim sistemom. Nekatere univerze sodijo med najstarejše na ameriških tleh:: Avguštinci so leta 1586 ustanovili University of San Fulgencio, jezuiti leta 1651 San Gregorio Magno University in Dominikanci leta 1681 University of Santo Tomas of Aquino.

Znanost

Najpomembnejši ikoni v ekvadorski znanosti sta matematik in kartograf Pedro Vicente Maldonado, rojen leta v Riobambi leta 1707 in medicinski pionir Eugenio Espejo, rojen leta 1747 v Quitu. Med drugimi pomembnimi ekvadorskimi znanstveniki in inženirji so še podpolkovnik Jose Rodriguez Lavandera, ki je leta 1837 zgradil prvo podmornico v Latinski Ameriki, Reinaldo Espinosa Aguilar (1898-1950), botanik in biolog Andske flore in José Aurelio Dueñas (1880-1961), kemik in izumitelj metode za tiskanje na tekstil.

Glavna področja znanstvenih raziskav v Ekvadorju so na medicinskem področju (tropske in nalezljive bolezni), kmetijski inženiring, farmacevtske raziskave in biotehnika. Kot majhna država in potrošnik tujih tehnologij, je dal Ekvador prednost raziskavam na področju informacijske tehnologije. Najbolj poznani ekvadorski produkti so antivirusni program Checkprogram, bančni sistem zaščite MdLock in Core Cobis Software.

Večina znanstvene produkcije prihaja iz najboljših treh Politehničnih institucij: ESPOL (Escuela Superior Politecnica del Litoral), (Escuela Superior Politecnica del Ejercito) in RPM (Escuela Nacional Politecnica). Sodobni ekvadorski znanstveniki, ki so priznani v mednarodnih institucijah so Eugenia del Pino (rojen 1945), prvi Ekvadorec, ki je bil izvoljen v ZDA v National Academy of Science in Arturo Villavicencio, ki je član skupine IPCC, ki si delijo Nobelovo nagrado za mir.

Promet

Do nedavna sta bili najpomembnejša dela države, Costa in Sierra, zaradi svoje težke topografije in razpršene poseljenosti, slabo povezani s prometnicami. Še na začetku 20. stoletja so bilo za prenašanje pridelkov iz notranjosti v Guayaquil in obratno v Quito uporabljane mule. Šele leta 1908, v času mandata prvega predsednika Eloya Alfara je bila dokončana železniška proga med Guayaquilom in Quitom. Še vedno ni železniške povezave proti Peruju in Kolumbiji ali v območju Oriente. Zaradi slabega vzdrževanja kar precejšen del železniškega omrežja od skupaj 965 km ni več v funkciji. Večjih obnovitvenih del so se po odsekih lotili leta 2007. Medkrajevni potniški promet se odvija predvsem z avtobusi.

Cestni sistem v današnjem obsegu deluje od leta 1960. Glavne ceste so Tucán-Macará (Panamericana), Riobamba-Huaquillas (Panamericana), Guayaquil-Riobamba, Quito-Santo Domingo in Guayaquil-Santo Domingo-Esmeraldas. Stara cesta Guaranda-Guayaquil-Quito se zelo malo uporablja. Od vseh 43.000 km cest, jih je v primerni uporabi 8.000 km.

Obstajata dve mednarodni letališči; v Quitu in Guayaquilu. Poleg potniškega prometa sta pomembni tudi zaradi izvoza, predvsem rezanega cvetja. Ker današnje letališče v Quitu leži sredi mesta in ima kratko vzletno-pristajalno stezo, je v gradnji novo zunaj mesta. Po vsej državi so številna regionalna letališča in nešteto vzletno-pristajalnih stez. Večji letalski družbi sta TAME AeroGal in Icaro Air.

Viri

• Insight Guides Ecuador & Galapagos 2010
• http://de.wikipedia.org/wiki/Ecuador
• http://en.wikipedia.org/wiki/Ecuador
• http://es.wikipedia.org/wiki/Ecuador
• http://www.state.gov/r/pa/ei/bgn/35761.htm

Zunanje povezave

• Galapagos
• Ekvador
• Galapaško otočje
• Nacionalni simboli Ekvadorja
• [1] Nazca plošča