Kinoto
| Kinoto | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Plodovi
| ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| C. aurantium var. myrtifolia |
Kinoto (znanstveno ime Citrus x aurantium myrtifolia, italijansko Chinotto [ki'nɔt:o]) je agrum iz rodu Citrus (družina Rutaceae). Strokovnjaki si niso edini o njegovem izvoru. Prevladuje mnenje, da gre za mutacijo v razvoju grenke pomaranče, ki je s časom privedla do današnje obstojne in strokovno opredeljene varietete.
Opis[uredi | uredi kodo]
Kinoto je grm, 2 do 3 metre visok, ki zelo počasi raste in ne prenese nizkih temperatur. Vejevje je gosto in strnjeno. Listi so majhni, usnjati, suličaste oblike, podobni mirtinim listom (odtod tudi latinsko ime). Edini med citrusi je brez trnjev. Cvetovi so majhni in močno dišeči, morda najlepši med vsemi citrusi, ker rastejo bodisi v socvetju kot tudi osamelo ob veji, kar ustvarja zelo prijeten videz. Plodovi so popolnoma okrogli ali malo sploščeni pri peclju in merijo največ 5 cm v premeru. So žive rumeno-oranžne barve in rastejo večinoma v skupinah po več sadov, kakor nekakšni veliki grozdi. Okus je kisel in grenak. Kakor ostali agrumi, tudi kinoto ostane dolgo časa zrel na veji. V tem smislu se menda lahko pohvali s prvenstvom, saj naj bi lahko počakal na obiranje tudi do dve leti.
Izvor[uredi | uredi kodo]
Po imenu sodeč izvira kinoto iz Kitajske, a trenutno ni na razpolago podatkov o njegovem gojenju na Daljnem Vzhodu. Izročilo pravi, da so ga od tam prinesli v Sredozemlje ligurski mornarji nekje v šestnajstem stoletju. Nekateri raziskovalci pa menijo, da je rastlina avtohtona v Sredozemskih deželah, morda Toskani, kjer se je pojavila kot mutacija v poganjkih grenke pomaranče. Ime naj bi v tem primeru pomenilo samo, da je sadež podoben Kitajcu, kar bi bilo po italijanski filologiji sprejemljivo. Danes uspeva kinoto predvsem v Italiji (Ligurija) in na sosednji francoski obali.
Uporaba[uredi | uredi kodo]
Sadež se uporablja za kandite, marmelade in sirupe. Sok kinota je prisoten malone v vseh italijanskih digestivnih pijačah, ki so znane pod skupnim imenom amari. Največ se kinoto uporablja za izdelovanje istoimenske brezalkoholne pijače. Po vsem svetu je beseda kinoto večinoma poznana prav samo kot napitek, medtem ko je zadevni sadež praktično neznan.
Zanimiva je zgodovina te pijače. Na trgu se je pojavila kmalu po zaključku druge svetovne vojne, ko jo je začela italijanska živilska industrija proizvajati skupaj z oranžado kot nekakšen simbol blaginje. To so bili prvi znaki povojne ekonomske rasti, ko so si ljudje lahko začeli privoščiti kaj več kot čisto vodo na mizi. Kinoto je kmalu postal najbolj priljubljena pijača, ki so jo proizvajali nešteti manjši privatniki. Seveda to ni moglo trajati dolgo, saj se je pojavila tudi v Italiji Coca-Cola, ki je po okusu zelo blizu kinotu, in majhni proizvajalci so se morali umaknili pred ekonomsko velesilo. Pijača kinoto je praktično izginila in nasade tega agruma so preusmerili v gojenje okrasnih rastlin. V devetdesetih letih 20. stoletja se je med italijansko mladino pojavilo protiameriško gibanje, ki se je hotelo otresti vsakega vpliva ZDA na domače navade, zato se je najprej obregnilo ob Coca-Colo. Tako je spet prišel v modo kinoto. Gibanje je bilo precej uspešno in spet so se pojavili proizvajalci te domače pijače. Stvar je šla tako daleč, da je začela pred nekaj leti proizvajati kinoto ena največjih italijanskih firm med proizvajalci brezalkoholnih pijač, San Pellegrino (Nestlè), takoj za njo še Coca-Cola pod imenom Fanta Chinotto. Leta 2005 je na tržišče prišla tudi Cockta Chinotto, z okusom rdeče pomaranče in kinota.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Kinnie
- Cpenti's chinotto website Informacije o kinotu (italijansko).
- www.agraria.org fotografije cvetov in plodov
