Naglas

Naglas [naglàs] je fonološka kategorija, ki določa prominentnost oz. nadrejenost določenega zloga v besedi oz. besedni zvezi.

Eno- in večglasnice

Načeloma velja, da je primarni naglas natanko eden v vsaki besedi, medtem ko slovenska jezikoslovna znanost uči, da obstajajo tudi besede z več naglasi (t. i. večnaglasnice), npr. živinozdravnik, slovenskokoroški, avtocesta, ali brez naglasa (t. i. breznaglasnice oz. klitike, tudi naslonke), npr. smo, ga, bo, že.

Mesto naglasa

Naglas je skupaj s kvantiteto in tonom ena od t. i. nadsegmentnih lastnosti oz. prozodičnih lastnosti. V slovenščini naglas ni omejen glede na mesto v besedi in ni predvidljiv. Naglasa se v slovenščini naučimo skupaj z besedo oziroma njenim pomenom. Neomejenost naglasa najdemo tudi v angleščini, ruščini, ukrajinščini, italijanščini, nemščini itd.

Obstajajo pa jeziki, kjer je naglas omejen, npr. v latinščini je lahko kvečjemu na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, v hrvaščini ne more biti na zadnjem, razen v enozložnicah, v francoščini samo na zadnjem zlogu, v češčini, slovaščini, lužiški srbščini, madžarščini samo na prvem, v makedonščini samo na predpredzadnjem zlogu, v poljščini samo na predzadnjem.

Tipi naglasa

Poleg t. i. primarnega naglasa, obstajajo tudi sekundarni, terciarni, kvartarni itd. naglasi, v nekaterih jezikih pa se naglas organizira ritmično (najpogosteje trohejsko ali jambsko). Fonetično se naglas realizira kot kombinacija jakosti, osnovne frekvence, trajanja in spektralnih značilnosti.

Naglasna znamenja

• ostrivec ( ´ ), npr. réka
• krativec ( ` ), npr. nìt
• strešica ( ˆ ), npr. nôga